Odrasli volkovi tehtajo od 20 do 80 kg. Imajo dolge noge in so hitri ter vzdržljivi tekači. Na sprednjih šapah imajo po pet prstov, medtem ko imajo na zadnjih šapah le štiri, z močnimi kremplji, ki jih ne morejo vpotegniti v blazinice (kot na primer mačke). Imajo velike podočnike, s katerimi lahko zgrabijo in ubijejo svoj plen. Volk ima v nasprotju z domačim psom črno črto na podlakti, ki je dolga približno 10 cm in široka 2 cm. Življenjska doba volkov v ujetništvu je vsaj 16 let.
Prehrana
Volk je prilagodljiv in oportunističen plenilec. V Sloveniji plenijo večinoma srne, jelene in divje prašiče, prehrano pa lahko dopolnijo z mrhovino, majhnimi vretenčarji, nevretenčarji in celo rastlinami. Občasno napadejo domače živali, zlasti ovce. Odrasli volk potrebuje 3 do 5 kg mesa na dan. Trop volkov lahko pri iskanju hrane prepotuje 40–70 km naenkrat, pomagata pa jim izreden sluh in dobro razvit voh. Ponavadi lovijo v tropu, čeprav lahko lovijo tudi posamično. Ko lovijo v tropu, ponavadi svoj plen izčrpajo s tekom, pri čemer dosegajo hitrost od 56 do 64 km/h. Na ta način večinoma lovijo živali v slabšem fizičnem stanju.
Razmnoževanje
Parijo se enkrat letno, od sredine januarja do sredine marca. V tropu se pari samo alfa par. Obdobje brejosti traja od 62 do 64 dni, mladiči pa se skotijo v brlogu. V Sloveniji in na Hrvaškem je največ legel rojenih v aprilu. V leglu je običajno 5 do 8 mladičev, ki so rojeni slepi in prekriti s kratkim, temnim krznom. Vid se jim razvije 10 do 14 dni po rojstvu, iz brloga pa začnejo izhajati po 4 do 14 tednih. 40–50 % volkov umre v prvem letu življenja. Imajo močno razvit občutek za družinsko pripadnost; par staršev ostane v času kotitve zelo tesno povezan. Na začetku samec prinaša hrano materi in mladičem ter jo v bližini brloga izbruha. Kasneje pa za hrano skrbi tudi samica. Pozno jeseni bodo mladiči že spremljali trop na lovih. Volkovi svojo končno velikost dosežejo v starosti od 10 do 12 mesecev, spolno in socialno pa dozorijo do starosti dveh let
Življenjski prostor
Volkovi živijo v zelo različnih vrstah habitatov in se lahko prilagajajo različnim in celo ekstremnim pogojem. V Ameriki jih najdemo v prostrani tundri, preriji, polpuščavskih okoljih, gorah in severnih gozdovih; v Aziji v tundri, tajgi, stepah, polpuščavah in na višjih legah; v Evropi pa predvsem v gozdovih. V Sloveniji so to najpogosteje jelovo-bukovi gozdovi, ki pokrivajo obsežno gorsko območje dinarskega krasa.
Vedenje
Volkovi so močno teritorialni in živijo v tropih, v katerih vsi člani sodelujejo pri lovu in varovanju svojega ozemlja. Velikost tropa je lahko od 2 do 20 članov, najpogosteje pa je sestavljena iz 5 do 8 živali. Par, ki se pari, je dominanten, ostali člani pa so običajno njuni potomci ali drugi bližnji sorodniki. Velikost teritorija se zelo spreminja in je odvisna od številčnosti volkov, plena na določenem območju, geografskih lastnosti pokrajine in dostopnosti za človeka. Vsak trop aktivno brani svoj teritorij pred volkovi sosednjega tropa. Za označevanje meja svojega teritorija, volkovi uporabljajo označevanje z vonjem in tuljenje. Uporaba teritorija prek leta je različna, odvisna predvsem od razpoložljivosti plena in starosti mladičev. V času kotitve se trop zadržuje v bližini brloga, kasneje, ko so mladiči večji, pa se gibljejo po celotnem ozemlju. Obstajajo določene poti in lokacije, ki jih imajo volkovi raje in jih uporabljajo pogosteje.
Ali poznate Bergmanovo pravilo?
Pri nekaterih splošno razširjenih skupinah živali lahko opazimo pojav, da so osebki v hladnejšem podnebju večji in težji, osebki v toplejšem podnebju pa so manjši in lažji. To razlikovanje pojasnjuje Bergmanovo pravilo, skrivnost pravila pa je v prilagajanju teh vrst na razmere v okolju.
Razlog se skriva v tem, da živali ohranjajo stalno temperaturo telesa z izmenjavanjem toplote preko telesne površine. Če imajo izpostavljeno večjo površino (večje razmerje med površino telesa in volumnom), bodo izgubljale več telesne toplote in se lažje ohlajale – to so živali iz toplejših območij. Če pa imajo izpostavljene manj telesne površine (manjše razmerje med površino telesa in volumnom), pa bodo lažje zadrževale toploto – to so živali iz hladnejših območij.
Večja masa živali tudi bolj ogreva telo, saj ima takšen osebek več celic, kjer vsaka izmed njih zaradi lastnega delovanja prispeva določen del toplote. Manjše živali sestavlja nižje število celic, zato je ogrevanje telesa zmanjšano.
Živali, ki morajo ohranjati stalno telesno temperaturo (kot so sesalci in ptiči), so se tekom evolucije temu prilagodile, zato lahko opazimo razlike v zgradbi živali pri sicer dokaj sorodnih vrstah.
V razstavišču to pravilo zgolj na ilustrativni ravni pojasnjujemo s silhuetama sibirskega arabskega volka. Lahko bi na podoben način primerjali velikost rjavega medveda in grizlija.