Samci so večji od samic in običajno tehtajo okrog 20 kg, lahko pa dosežejo do 40 kg. Samice so lažje in ponavadi tehtajo med 8 in 21 kg. V višino merijo v povprečju 70 cm (višina ramen) in so približno trikrat večji od domačih mačk. Glede na svojo velikost ima ris razmeroma dolge noge z velikimi šapami, ki so pozimi prekrite z gostim krznom in služijo kot krplji, kar risu omogoča premikanje po globokem snegu. Tako kot domače mačke lahko tudi ris pri hoji svoje kremplje vpotegne v blazinice tačk, tako da ostanejo ostri.
Glava je tipične mačje oblike s kratkim gobcem in značilnimi ušesi s s črnimi čopki dlak.. Druga prepoznavna značilnost risa je njegov kratek rep s črno konico. Med poletjem je njihova dlaka kratka in rjavkaste barve, v zimskem času pa jim zraste daljša in gostejša dlaka. Dlaka po spodnji strani prsnega koša, trebuhu in notranjosti nog je bele barve.
Barva dlake se lahko razlikuje glede na geografsko lokacijo, vendar je skoraj vedno posuta s črnimi pikami. Te nam omogočajo tudi ločevanje posameznih risov med seboj, saj je vzorec za vsakega posameznika drugačen.
STE VEDELI?
Prehrana risa
Evrazijski ris je mesojed, ki večinoma lovi majhne do srednje velike parkljarje, kot so srnjad in gams, vendar lahko občasno napade tudi mlade živali večjih parkljarjev, kot je na primer jelenjad. Kadar njegovega primarnega plena ni oziroma ga ni dovolj, pa lovi tudi zajce, lisice, divje mačke, svizce, divje prašiče, ptice in domače živali.
Za razliko od volka, ki svoj plen utrudi s pregonom pa je ris lovec iz zasede. Ker je njegov plen najbolj aktiven v večernih urah, je tudi ris najbolj dejaven ob mraku ter ponoči. V zasedi čaka, dokler plen ni dovolj blizu oziroma se tiho približa.
Ko napade, skoči na plen, se ga oprime s sprednjimi kremplji in ga pokonča z ugrizom v grlo. V kolikor mu plena ne uspe presenetiti in ta zbeži ga ris ne bo preganjal. Ko je plen večji (npr. parkljar), lahko traja več noči, da ris v celoti konzumira uplenjeno žival. Čas, v katerem ris poje večji plen, je odvisen od števila risov (mati z mladiči bo plen pojedla hitreje kot en sam ris), velikosti in starosti živali. V povprečju se bo ris s plenom hranil štiri dni, razen če se ne pojavi kakšen vsiljivec, ki ga prežene s plena.
Ko se hrani, vedno začne pri zadnjem delu, kjer so velike stegenske mišice, ter nadaljuje, dokler ne ostanejo samo velike kosti, glava, krzno in drobovina. Pri hranjenju odstrani kožo z mesa, zato jo lahko pogosto najdemo poleg ostankov plena, obrnjeno navzven. Da bi skril plen pred drugimi plenilci, ris pogosto poskuša svoj plen zakopati ali ga pokriti z listjem in drugim bližnjim materialom. V kolikor ga kdo s plena prežene, se ris ne vrne več na plen, zaradi česar ponavljajoči se napadi na živino na istem območju niso verjetni.
Razmnoževanje
Odrasle živali so samotarji in se drug drugemu načeloma izogibajo, razen v kratkem obdobju parjenja (med februarjem in marcem). V tem času so risi aktivnejši tudi čez dan in se pogosto oglašajo. Ker je samica v obdobju razmnoževanja za parjenje godna le 4-7 dni, samec ostane v njeni bližini in jo pogosto obiskuje.
Breja samica si pripravi brlog na mirni skalnati lokaciji, pogosto ob vznožju starega drevesa ali pod skalnim previsom, pri čemer za steljo uporabi perje, dlako srnjadi in suho travo. Brejost traja približno 70 dni, tako da se konec maja ali v začetku junija skotita od 2 do 3 mladiči. Podobno kot medvedke tudi samica risa vzgaja mladiče brez pomoči samca.
Pri dveh tednih mladiči spregledajo in v enem mesecu začnejo hoditi. Takrat tudi začnejo jesti trdo hrano, vendar še vedno dva do štiri mesece sesajo (pijejo materino mleko). Pri dveh do treh mesecih mladiči začnejo spremljati svojo mater pri lovu. Z njo ostanejo do naslednjega obdobja parjenja. Ko se osamosvojijo, mladiči pogosto ostanejo skupaj še nekaj tednov ali mesecev, preden si poiščejo vsak svoje ozemlje. Običajno le polovica legla preživi prvo leto (50 % smrtnost mladičev), od teh pa le polovica preživi drugo leto, ko se razpršijo in si poiščejo svoj teritorij.
Življenjski prostor
Ris je predvsem gozdna vrsta in živi v razširjenih, zmernih in borealnih gozdovih od Zahodne Evrope do Rusije. V Evropi živi v vseh podnebnih pasovih, od ničte nadmorske višine do zgornje gozdne meje. V Aziji naseljuje bolj odprta in redko gozdnata območja, stepske habitate in polpuščave.
Velike gozdnate površine mu nudijo obilo skrivališč, bogato izbiro plena, dovolj kritja za zasedo in malo človeškega vpliva.
Za razliko od medveda je ris zelo teritorialen. Posamezniki so samotarji, razen samice z mladiči, in redno označujejo svoje ozemlje ter ga branijo pred drugimi risi. Ozemlja samcev so večja in se pogosto prekrivajo z ozemlji ene ali več samic. Velikost ozemlja se spreminja in je odvisna od habitatnega tipa in razpoložljivosti plena.
Vedenje
Zaradi njegove samotarske in skrivne narave je risa težko opazovati v njegovem naravnem okolju. Najbolj aktivni so ob zori in mraku, dan pa prespijo v gostem grmovju in drugih varnih skrivališčih. Ker se izogibajo ljudem, pogosto ostanejo neopaženi na območjih, kjer živijo. Poleg gostote ljudi, na njihovo prisotnost vpliva tudi razdrobljenost habitata, ki jo povzroča cestna infrastruktura. S prečkanjem cest se poveča možnost trka.
Zelo dobro ima razvit voh, vid in sluh in se razen med sezono parjenja ne oglaša veliko. Za komuniciranje z drugimi risi in označevanje svojega teritorija uporablja izločke žlez.
Podobno kot domače mačke tudi risi predejo, oglašajo pa se tudi z mijavkanjem, sikanjem in renčanjem. V času parjenja se samci običajno parijo z več kot eno samico,kasneje pa ne sodelujejo pri vzgoji in skrbi za mladiče.
Ker ris lovi sam, je pomembno, da svoj plen čim prej ubije in se tako izogne morebitnim poškodbam med bojem. Napad presenečenja je pomemben del te taktike, kot je tudi natančen ugriz. Ris svoj plen ubije z ugrizom v grlo, ki zdrobi sapnik, oziroma pri manjšem plenu ugrizne v glavo, kar prekine hrbtenjačo.